A A A

 

Čeprav se pogosto zdi, da so motnje hranjenja prisotne med ljudmi šele nekaj desetletij, so v resnici stare kot človeštvo. V bistvo gre za bolezenske načine nadzorovanja telesne teže, ki imajo vzrok v psihičnih težavah obolelega in ne sprejemanju samega sebe.


Motenj hranjenja je več in jih vsekakor ne gre posploševati. Mednje sodijo anoreksija nervoza, bulimija nervoza in kompulzivno prenajedanje.

motnje1

Anoreksijo nervozo delimo na purgativni tip, pri katerem oboleli vzdržuje nizko telesno težo s pomočjo bruhanja, jemljejo pa tudi odvajala ali diuretike. Drugi tip je restriktivni, pri katerem oboleli vzdržujejo nizko telesno težo z odklanjanjem hrane oz. stradanjem, obenem pa pretiravajo s telesno aktivnostjo.

 

 motnje2

 

Bulimijo nervozo delimo na dva tipa, in sicer na purgativnega, pri katerem se oboleli najprej določen čas prenajeda, temu pa sledi obdobje bruhanja, ter na nepurgativnega, pri katerem obdobju prenajedanja sledi obdobje stradanja in pretirane telesne aktivnosti.

motnje3

V zadnjem času na svetovnem spletu, pa tudi v strokovnih krogih razpravljajo o novi motnji hranjenja: ortoreksija ali zasvojenost z zdravo prehrano.

Kaj se skriva za tem imenom? Pri ortoreksiji gre za bolezensko pravilno prehranjevanje oziroma bolezensko zdravo prehranjevanje.

motnje4

Zdi se, da je ta motnja hranjenja bolj razširjena pri moških, kot pri ženskah. Pri drugih motnjah hranjenja, zlasti pri anoreksiji in bulimiji, je obratno.

Bolniki strogo ločujejo med dovoljenimi in nedovoljenimi živili. Za izbiro pogosto porabijo izjemno veliko časa, včasih več ur na dan. Preštevanje, preračunavanje kalorij, vitaminov, hranilnih vrednosti, škodljivih snovi in podobnega je zelo pomembno. Dovoljeno količino živil postopoma zmanjšujejo.

Največ obolelih za motnjami hranjenja je starih od 15 do 19 let, pojavijo pa se lahko že od 10.leta dalje.

Pozdravimo jih lahko le, če poznamo njihov vzrok. Dejavniki tveganja, ki določenega mladostnika vodijo v bolezen, so številni, večinoma gre za kombinacijo večih.

Dejavnike tveganja razdelimo na družinske, socio-kulturne in biološko-genetske.

Med glavnimi družinskimi dejavniki, ki pri otroku povzročajo nastanek bolezni, so kronične telesne in duševne bolezni staršev,ki pri mladostniku povzročijo občutek negotovosti in pomanjkanja samozavesti. Oseba, ki ima duševno bolne starše, pogosto ne ve, kaj se bo naslednji trenutek zgodilo, kako se bo starš odzval oziroma kakšno bo njegovo razpoloženje. Podobne posledice ima tudi nefunkcionalen, včasih celo nasilen odnos med staršema ter nefunkcionalno starševstvo. Mladostnik, ki mora prevzemati vloge, ki jim ni dorasel ali pa ga želijo starši pretirano zaščititi, je namreč bistveno bolj nagnjen k motnjam hranjenja, kot sovrstniki. Velik vpliv imajo tudi pogoste diete v družini, uporaba hrane, kot sistema nagrajevanja ter seveda psihično, telesno ali celo spolno nasilje, zaradi katerih se mladostnik počuti slabega, nevrednega in tako razvija nizko samopodobo.

Socialno-kulturne dejavnike zaznamujejo podobe idealne ženske, ki so jo ustvarili mediji in je vitka, kar pa v mnogih mladostnicah vzbuja občutek krivde ob vsakem zaužitem grižljaju hrane.

Seveda so tu še biološko-genetski dejavniki, ki povzročijo na primer prekomerno telesno težo v otroštvu. Debelušen otrok je pogosto žrtev posmeha vrstnikov, tudi jeze staršev, kar pa izjemno vpliva na njegovo samopodobo, ki se razvija ravno v tem času. Deduje pa se tudi nagnjenost k določenim značajskim lastnostim, kot je perfekcionizem, izrazita pridnost, potreba po potrjevanju in podobno in ki so rizične za razvoj motenj hranjenja.

Reševanju oziroma zdravljenju moramo pristopiti kompleksno. Starši bi se morali najprej izogibati zgoraj navedenim dejavnikom, vendar to vedno ni mogoče. V vsakem primeru se je potrebno z mladostnikom čim več ukvarjati in pogovarjati, saj se na ta način lahko hitreje in učinkovitejše zaznajo in zdravijo take in drugačne težave.

motnje5

Ob najmanjšem sumu, da vašega mladostnika pestijo motnje prehranjevanja oziroma, da opazite drugačen način, vrsto ali odnos do hrane, nemudoma posvetujete in poiščete strokovno pomoč. Motnje hranjenja so namreč ozdravljive, seveda pa je potrebno poleg same posledice pozdraviti tudi vzrok. Strokovnjaki poudarjajo, da je pri zdravljenju potrebno nemalo volje, truda in vztrajnosti, kar pa se nazadnje zagotovo obrestuje v boljši samopodobi otroka in zadovoljstvom s samim seboj.